Zgodovina

Začetki

Slovenska kateheza se je po II. svetovni vojni znašla v težkem položaju. Po sklepu Sveta za izobraževanje in vzgojo Ljudske republike Slovenije z dne 19. januarja 1952 je bil verouk ukinjen v vseh šolah. Zakon je stopil v veljavo v drugem semestru šolskega leta 1951/52 (1. februarja 1952). Ljubljanski škof je v okrožnici 25. februarja 1952 duhovnike obvestil o ukinitvi verskega pouka v šoli[1] in priporočil, naj verskega pouka ne opustijo, ampak poučujejo o veri tako v nedeljo dopoldne pri pridigi kakor tudi popoldne pri krščanskem nauku, saj je to njihovo osnovno poslanstvo. Ko so pošli učbeniki za verouk, ki so bili tiskani pred vojno in med njo, so bili v veliki stiski, saj niso imeli učbenikov in drugih pripomočkov za poučevanje in vzgojo v veri. Kateheti so se znašli na različne načine: nekateri so se osredotočili na popoldanski nedeljski krščanski nauk, drugi so otroke začeli zbirati v cerkvah. Ker so bile bivalne razmere težke, so toliko bolj potrebovali ustrezne pripomočke. V posameznih škofijah so nastajali poskusni katekizmi, ki so jih ciklostilno razmnoževali, ko je bilo to mogoče.

Medškofijski katehetskih svet

Vodilni kateheti so ugotavljali, da je njihovo delo razdrobljeno in da posamič izgubljajo preveč moči za isto delo. Potreba po povezovanju in delitvi dela jih je združila. Ustanovili so medškofijsko komisijo, za katero pa v arhivu ne najdemo datuma ustanovitve. Iz nje se je razvil Medškofijski katehetski svet, ki je imel svojo ustanovno sejo 26. avgusta 1960 na Sveti gori pri Gorici[2]. Z ustanovitvijo so za enajst let prehiteli Kongregacijo za duhovščino, ki je šele leta 1971 izdala Splošni katehetski pravilnik.[3]

Na ustanovni seji so bili navzoči: Albert Metlikovec in Franc Godnič iz koprske škofije, Tone Smerkolj in Jože Bertoncelj iz ljubljanske škofije, Jože Vesenjak in Drago Oberžan iz mariborske škofije. Predsednik je postal generalni vikar ljubljanske škofije dr. Jože Pogačnik, tajnik pa Tone Smerkolj. Ko je bil leta 1963 J. Pogačnik imenovan za škofa, je vodenje prevzel T. Smerkolj. Na tej seji so ustanovili komisijo, katere člani so bili predstavniki vseh škofij, ki jih je imenoval škof. Prva naloga komisije je bil študij strokovnih knjig katehetskih strokovnjakov Jungmanna, Hofingerja in Fischerja. Tako se je začelo prizadevanje za izobraževanje katehetov.

Ker so se povezali samoiniciativo, je T. Smerkolj leta 1963 na škofe naslovil prošnjo, da bi za svoje delo dobili uradni dekret. Toda škof Pogačnik jim je 14. septembra 1963 odgovoril, naj nadaljujejo delo, ki ga imajo radi, in da zanj ne potrebujejo imenovanja.[4] Sekretar je na škofov dopis odgovoril 18. septembra 1963.[5] Poudaril je, da sprejema odločitev škofov in da se bo delovna skupina omejila na pripravo učbenikov. V dopisu je izrazil željo, da bi iz vseh prizadevanj nastal organ, ki bi po navodilih škofov urejal problematiko kateheze. Po mnenju sekretarja ime organa ni pomembno. Lahko bi se imenoval svet, center, odbor. Pomemben je predvsem mandat, ki naj ga podelijo škofje. Sekretar je bil presenečen nad negativnim odgovorom škofov, saj je bilo jasno, da bodo morali škofje po navodilih kongregacije prej ali slej ustanoviti tak center.

Šeste seje komisije, ki je potekala 25. septembra 1963 v Zagorju, sta se udeležila tudi dr. J. Pogačnik in A. Simčič. Na seji so obravnavali pripravo učbenika za osmi razred osnovne šole. Na koncu zapisnika je z roko pripisano: »Na sejo sta prišla dr. Pogačnik in delegat Simčič. Izrazila sta željo, da postane MKO (Medškofijski katehetski odbor) neke vrste slovenski katehetski center in da zanj dajeta vsa pooblastila, ki so za to potrebna. Delajte.«[6] Na tej seji so se dogovorili, da bodo na vsaki seji pisali zapisnik in da se komisija za pripravo učbenikov preimenuje v Medškofijski katehetski odbor. Toda v zapisniku naslednje seje 6. novembra 1963[7] najdemo zopet napis Medškofijski katehetski svet, v samem besedilu pa poimenovanje odbor. Tudi vabilo na naslednjo sejo uporablja izraz odbor.

Na seji 20. januarja 1965 so člani MKO zahtevali prenovo kateheze. Vsem škofom so zapisali: »Poudariti moramo, da naloga MKO ni samo priprava verskih knjig, ampak tudi celotna problematika modernizacije katehetskega nauka.«

Zanimivo je, da je bil odgovor škofa dr. Pogačnika zopet negativen.[8] Zahteval je, naj člani najprej izpolnijo svojo nalogo. Ni dovoljeval širitve nalog. Na seji 10. marca 1965 so vsem članom posredovali mnenje škofov. MKO naj svoje dejavnosti ne širi, dokler ne izpolni naloge, ki so mu jo zaupali ob ustanovitvi.

Kljub vsemu lahko zaznamo napredek. Prvo znamenje je bilo imenovanje referenta za katehezo v ljubljanski škofiji z nalogo, da dobi vsaka dekanija svojega referenta za katehezo. Drugo pozitivno znamenje je bil katehetski tečaj 24. in 25. avgusta 1965 v Ljubljani. Ob tej priložnosti je škof J. Pogačnik končno dovolil ustanovitev katehetskega centra: »Dobro bi bilo ustanoviti katehetski center. Katehetski center naj bo za vse slovenske škofije. Naj bo enoten in naj postavi strukturo. Najpomembnejše je, da za to delo najdemo človeka, ne samo čas in okvir.«[9]

Ime za ta katehetski organ ostaja še naprej nejasno. Včasih so pisali in govorili o svetu, drugič o odboru. Zato je T. Smerkolj 24. januarja 1966 pisal: »Dobro bi bilo, da bi se dogovorili, če bomo pisali svet ali odbor. Navodilo (direktiva) kongregacije pravi: ›Za ordinarije je to svet, za katehete je odbor. Ker pa je število katehetov večje kot število ordinarijev, bomo vedno pisali odbor. Mi se lahko preimenujemo tudi v svet. Dobro pa bi bilo uvesti enotno terminologijo.‹«[10]

Iz arhivskega materiala ni razvidno, kdo (škofje ali člani) in kdaj je preimenoval MKO v MKS. Nadškof J. Pogačnik je pismo 18. februarja 1966 naslovil »Smerkolj Tonetu, predsedujočemu MKS«.[11]

V arhivskem gradivu se v zapisniku seje št. 31 (15. junij 1966) MKO prvič uradno imenuje MKS. Tudi v tem zapisu ne najdemo nobene razlage, kdaj in zakaj je prišlo do tega preimenovanja.

Na isti seji so udeleženci prvič govorili o predlogu statuta MKS. Ni razvidno, kdo je pripravil osnutek. V zapisniku beremo: »Ker so se obveznosti razširile, je bilo potrebno znotraj MKS ustanoviti sekcije za pripravo učbenikov in izobraževanje katehistinj. On (nadškof) je povabil vse navzoče, da bi dokončali poslovnik (statut) in ga slovenskim škofom predložili v potrditev.«[12]

Tako je MKS uradno postal svetovalni organ slovenskih škofov. Prvi poslovnik je bil potrjen julija 1966.[13] V njem so značaj in naloge MKS opredeljene takole:

1. Medškofijski katehetski svet (MKS) je slovenski katehetski center, ki so ga ustanovili slovenski škofje z namenom, da bodo sami spoznali katehetske potrebe in da bodo na te potrebe enotno odgovarjali z ustreznimi pastoralnimi ukrepi na celotnem slovenskem ozemlju.
2. Slovenski škofje dajejo MKS naslednje naloge:
   1. študij celotne problematike katehetskega delovanja, predloge, spodbude, iniciative škofom za uspešno katehetsko delo;
   2. skrb za izobraževanje katehistov in katehistinj;
   3. skrb za pripravo vseh pripomočkov, ki so potrebni za enotno in uspešno katehezo v vseh slovenskih škofijah.[14]

Slovenski katehetski urad

Ta osnovna naloga je vse do danes ostala nespremenjena. Na seji 19. maja 1993 [15] so bili predstavljeni dvomi o primernosti poimenovanja. Člani so predlagali, da bi v svobodni Sloveniji MKS preimenovali v Slovenski katehetski svet (SKS). V svobodni državi se je v narodnih ustanovah lahko uporabljala beseda »slovenski«, kar v času komunizma ni bilo mogoče. Slovenska škofovska konferenca je preimenovanje dovolila 24. novembra 1993. Slovenski katehetski svet je bil nato 26. septembra 2005 preimenovan v Slovenski katehetski urad (SKU).

V vseh obdobjih se člani te vseslovenske katehetske ustanove povezujejo z drugimi narodnimi katehetskimi uradi in se udeležujejo različnih simpozijev, posvetov, na katerih predstavljajo svoje delovanje. Poimenovanje MKS je bilo tujim katehetskim ustanovam neznano in pogosto so spraševali, kaj pomeni beseda »svet«. Zato smo si člani MKS več let prizadevali za preimenovanje v SKU – narodni organ, ki povezuje delovanje vseh katehetov in skrbi za njihovo izobraževanje, pripravo veroučnih učbenikov ter izdajo katehetske revije Naša kateheza.

SKU je bil in še vedno ostaja v službi katehetov in kateheze. Odgovorni so skrbno razbirali znamenja časa in nanje odgovarjali s spodbudami, novimi učbeniki ter skrbeli za izobraževanje katehetov, posebej za pripravo katehetskih tečajev, danes simpozijev. Današnji čas je še bolj kompleksen in zahteven, kot je bil pred petdesetimi leti, zato zahteva še več študija in razmišljanja o znamenjih časa.

Pripravila: dr. Marija Sraka