Sreda sredi tedna je bila v znamenju pričevanja in srečevanja. Dopoldne je bil z nami g. Gregor Kunej. Njegovo predavanje se je prepletalo z osebnim pričevanjem in deljenjem lastnega izkustva, kako s priznanjem lastne grešnosti in ranljivosti dopustimo, da se v našo resničnost naseljuje Bog. Prav naša nemoč predstavlja vrata do Očetove ljubezni. Ta se nenehno obnavlja. Ljubezen je dinamika, ki vključuje tudi neuspehe, boje. Trpljenje nas prečiščuje. Tudi za naše katehetsko poslanstvo je pomembno dejstvo, da je način našega življenja že metoda sama po sebi.

Popoldanski del smo preživeli v sproščeni gradnji katehetskega občestva. Obiskali smo muzej prve svetovne vojne v Kobaridu, nato pa poromali v cerkev Jezusovega Srca v Drežnici. Prijazno nas je sprejel g. župnik Slavko Hrast, svoje poslanstvo mame in katehistinje pa je z nami podelila ga. Suzana. Ob drežniški friki, prijetnem klepetu in prijateljskem druženju ne moremo zapisati drugega kot: Kako prijetno in dobro je – biti skupaj.

Drugi dan 49. katehetskega simpozija na Mirenskem Gradu smo bili zelo konkretni. Pri jutranji sveti maši je g. Milan Stepan dejal: »Kristus je naš edini odrešenik in tega v vsem svojem prizadevanju ne smemo nikoli pozabiti. Veliko pripomočkov imamo sicer na razpolago, toda Kristus je vedno prvi. Včasih smo podobni istrskim kmetom, ki majo sedaj, ko ni več toliko obdelovanja zemlje, svoje kmečko orodje lepo zloženo – potem ga uporabljajo ali pa tudi ne. Tako imamo tudi kateheti v svoji zbirki veliko pripomočkov, ki jih pri oznanjevanju uporabljamo. Ni vsako orodje za vsako zemljo in tudi s katehetskimi pripomočki je podobno.« V razmišljanju je zajel smisel celotnega katehetskega simpozija v enem stavku: »S svojo človeško modrostjo se trudimo, da bi našli poti in prijeme ter navdušenje za oznanjevanje, da bi pokazali različne vidike krsta, da bi ta krst živeli in izpolnjevali voljo nebeškega Očeta.« V dopoldnevu smo se nato s pomočjo g. Slavka Rebca na »sprehajali« in listali po obstoječih katehetskih knjigah ter iskali odgovore na vprašanje: ‘Kje lahko najdemo zrna, da bi pri katehezi svoje oznanjevanje povezali s krstom tudi, če ta zakrament ni izrecno omenjen v posamezni katehetski vsebini?’ Skratka, govorili smo o orodju in njegovi učinkovitosti. Za zgled nam je dal učiteljico šolskega predmeta, ki je pridobila k svojemu predmetu veliko število učencev. Ko so jo vprašali, kako to, so odgovorili: »Kako ne bomo šli k latinščini, če je učiteljica prepričana, da je latinska slovnica nakaj najlepšega, kar se nam lahko v življenju zgodi?« Ta stavek lahko naobrnemo nase in se vprašamo: »Ali smo oznanjevalci prepričani, da je krst najlepša stvar, ki se nam je v življenju zgodila?« Če je, potem ne bomo več le oznanjevalci, temveč pričevalci. Svoje evangeljsko spreobrnjenje bomo pokazali s spremembo na obrazu. Od žalostnega in resnega k veselemu in upanja polnemu. Zato je pomembno, da se vedno znova med seboj pogovarjamo o svoji veri in o razlogih za svoje upanje (1 Pt 3,15).

Popoldne je minilo, kot bi mignil. Z go. Betko Kos smo se preizkusili v različnih ročnih spretnostih in izdelali papirnato kokoško, ki bo za veliko noč lahko okrasila mizo, ter prenekatero darilno škatlico, ki bo razveselila obdarovanca. V drugi delavnici smo prisluhnili ge. Martini Jenko Mavrič, ki nam je v teoriji in praksi približala minutke za umirjanje in koncentracijo. Iz nas so vrela vprašanja in dvomi, a ga. Martina je bila potrpežljiva poslušalka ter dobra sogovornica. Skupni večer smo zaključili z večernicami in tako zelo poln dan izročili v Božje roke.

 

 

Ponedeljek

Na Mirenskem Gradu je 49. katehetski simpozij 2019 začel svoj tek, ki ga bo nadaljeval v Celju, pri Svetem Duhu pri Škofji Loki in v Kančevcih. Ni nas veliko, ki stanujemo na Mirnu, smo pa zato tisti, ki smo skupaj že zelo dolgo in lahko rečemo, da se čutimo kot pravo malo občestvo. Začeli veseli ponovnega snidenja in s tombolo, ki nam je prinesla kar nekaj zelo praktičnih daril, smo ponovno začutili pristno zadovoljstvo Božjih otrok. Danes so se nam pridružili še okoliški duhovniki in laiki. Skupaj smo prisluhnili br. dr. Miranu Špeliču OFM. V svojem predavanju se je »sprehodil« skozi zgodovino in pomen krsta. Pogledali smo, kako se je obred očiščevanja razvijal pred svetopisemskim pričevanjem in po njem. »Tunkanje« Janeza Krstnika je bilo tisto, ki je ljudem kazalo znamenja po novi poti in novi pripadnosti. Apostol Pavel je pomenu krsta dal še novno razsežnost, saj je poudaril izvirnost »krščevanja v Kristusu«. Nismo ne Pavlovi ne Apolovi … Kristusovi smo in Kristusa smo oblekli. P. Špelič je zatrdil: »Če razumemo njegovo /krstno/ pomembnost in ga /krst/ hočemo ohraniti, se moramo nujno zazreti v njegove korenine, v njegovo zgodovino, ko se je že moral srečevati z ogroženostjo, a je uspel vsakič preživeti.« Preživel je in prav je, da se vedno znova vprašamo, kako ga razumemo, kaj iz njega črpamo in kaj nam pomeni za vsakdanje življenje. Prav je, da se zavedamo tudi svoje odgovornosti za prihodnost in prihodnje rodove, da bodo lahko »tisti, ki prihajajo za nami, prejeli od nas dediščino našega razumevanja in na njej dodelali še svoj korak v svojem času, ki prihaja, dokler se čas ne bo prevesil v večnost, za katero krst pravzaprav sploh obstaja«.

Popoldan smo preživeli v zelo konkretnih katehetskih vodah: najprej smo se poglobili v logiko Slovenskega katehetskega načrta (SKN) in njegovi postavitvi splošnih ciljev. Ugotovili smo, da bo metodo in način dela lahko postavil vsak katehet tako, kot je njemu najbližja. Cilji, ki so navedeni v SKN, pa so dobrodošla usmeritev in zanesljiva pot, ki kateheta ohranja v zvestobi kerigmi. Drugi del delavnic smo posvetili konkretnemu načrtovanju katehetskega leta za tretjo triado ob novih pripomočkih Radi živimo. Na svoji koži smo doživeli, da je načrtovati težko in odgovorno delo, ki ga moramo narediti dovolj zgodaj. Nujno je, da smo dobro seznanjeni z vsebino posameznega katehetskega pripomočka, da lahko mirno in odgovorno predvidevamo, kaj in kako bomo vsebine uporabili v določeni skupini. Kolikor je načrtovanje težko, tako je tudi osvobajajoče in opogumljajoče, saj nam dober itinerarij omogoča, da se s katehiziranci srečamo na osebni ravni.

Dan smo zaključili v kapeli pred Najsvetejšim.

Gospod, ki je prvi Katehet, naj daje rast našim naporom. Amen.